Pariz v jedkanici

"Natalija je Pariz in pariški ambient dojela s pogledom, ki zajema več njegovih najbolj prepoznavnih
in v slikarkin spomin vtisnjenih elementov. Ko se je dvignila nadenj, ga je iz perspektive svoje imaginacije s samovoljno intuitivnostjo povezala v na novo razčlenjeno inkrustacijsko enovitost. Nosilni oder take »panoramske« slike sloni na ritmično razčlenjenem plastičnem podstavku mostu, pred katerim dominira kulisa notredamske katedrale, ki ji je umetnica v domišljiji sezidala vrh enega od nedokončanih stolpov, odtod pa se pno ravne in krožne linije, ki zaobjemajo trge in njihove v geometrijske like spremenjene stavbe. Nekje na robu je videti miniaturni Eifflov stolp in pod njim v kotičku bistroja Picassovega harlekina, ki zre proti katedrali, in spet drugod se je umaknila galeriji
in se pred bistrojem kot njegova edina obiskovalka brezsramno zleknila oživela Manetova
Olimpija.
Spominski pogledi na mesto z uličnimi svetilkami in vetrnim mlinom se v Natalijinih očeh srečujejo v njenem samoumevnem dojemanju pariškega življenja z zgodovino tamkajšnje umetnosti; zato niso zamišljeni kot kak turistični zemljevid, ampak zaobjemajo mesto le skozi spomin umetničinega srca, na istih grafikah ponekod odtisnjen v različnih barvah, kot bi želela ustvarjalka ukleniti v svoj
vsakokratni oseben pogled le njegovo lepoto in očarljivo spominjanje na čustveno obarvanost
tamkajšnjih doživljanj. Tudi tu pa dominira v njenem pogledu predvsem poudarjen odnos do arhitekture, ki predpostavlja izrazit smisel za arhitektonsko razčlenitev, zaobjemajočo
geometrijsko izkristaliziran življenjski prostor. Bolj kot človek grafičarko priteguje arhitektura
(velemestni človek je skrit v njej), njene upodobljene figure pa prihajajo iz umetnosti ali
izhajajo iz njene lastne intime; zato se vse na grafikah Natalije Juhart srečuje v parkih umetnosti
ali drugih ambientih, v podobah spomina in pričakovanja, ki se veseli življenja in občuduje
svet z njegovimi estetskimi dosežki. Tudi če je videti vse že ustvarjeno, umetnice to ne moti,
ampak jo poprej spodbuja, da vse to ustvarja na novo, s pogumnim osebnim pogledom, in se
pri tem sklicuje na prijeme moderne umetnosti zgodnjega 20. stoletja, ki v luči šolskih
akademijskih pobud usmerjajo njen oseben pogled, tudi ko išče in preverja morebitna likovna
načela, ki uveljavljajo srednjeveško neklasično perspektivo in ji predvsem spodbujajo brstenje
lastne poetične domišljije."

Besedilo Milčka Komelja iz razstavnega kataloga "Originalna grafika".